V službi je bilo potrebno s sodelavci uskladiti datum letnega dopusta. Verjetno se mi je zgodilo prvič, da tokrat nisem imel nobenih planov. Dal sem prednost ostalim, da si rezervirajo v skladu z njihovimi. V maju sem torej vedel le datum, ko imam prosto.

V naslednjih tednih sem začel razmišljati, kako proste dni izkoristiti. Edino kar sem vedel, je bilo da grem sam. 😃 Sam s kolesom! 😉 Prva ideja je bila, da s kolesom naredim krog po Sloveniji. En teden, mogoče dva, s kolesom in šotorom naokrog.

Druga opcija je bila, da grem s kolesom ob vodi, ali do vode. Se pravi ob reki ali do jezera. Potem pa je padla odločitev rekla Kolpa. Ideja prekolesariti celoten tok v Sloveniji. Kolpa namreč izvira na Hrvaškem in se tja tudi “vrne”.

Želel sem priti v Osilnico ob Kolpi, ker je to najbližji slovenski kraj izviru Kolpe. Ta namreč izvira na Hrvaškem, nekaj kilometrov vstran. Drugi dan me je pot vodila čez Kočevje, tukaj sem se okrepčal in odpočil v globoki senci.

Iz Kočevja pa je pot sledila čez gorski prelaz Strma Reber. To je pa bil podvig. 💪 Takrat sem mislil, ali je tega meni treba?! 😒 Zdaj sem ponosen, da sem ga zmogel premagati. 👌👍 Nato je praktično sledil samo še spust do Osilnice.

To je del ob Kolpi, ki nima kampov, le nekaj turističnih kmetij s prenočišči. 😃 Zato sem za moje prvo nočevanje izbral prijeten prostor ob Kolpi. 👍😃

V dobrih dveh urah sem iz mesta pristal v čisti divjini. 🤩 To je pravi šok za um. Težko se je bilo navaditi na mir. Za motenje tišine so skrbele živali in šumenje Kolpe. 😀 Poseben občutek, v začetku precej nelagoden, je bil ležati v šotoru in samo poslušati. Ptiči, vetrc, ki je poskrbel za padanje vejic in listja. Vsi ti zvoki skupaj so ustvarjali zanimivo vzdušje. Nikakor pa ni bilo mogoče točno ugotoviti, kaj se dogaja okrog šotora. In ob teh zvokih, malo neugodja sem zaspal. 😃

Po dveh dneh na kolesu, sem se zbudil šele ob pol devetih. Skoraj enajst ur spanja za regeneracijo. 😀

Po jutranjem ritualu sem pospravil bazo in jo na kolesu mahnil do prve “civilizacije”, kamp Muhvič. Pred mano je bilo dobrih 40 km vožnje. Predvideval sem, da bo pot ob Kolpi precej ravna. Motil sem se. Cesta se dviga in spušča celotno 1. etapo ob Kolpi. Na tej poti niti ni trgovine z osnovnimi življenjskimi potrebščinami. Ni mi drugega preostalo, da jo mahnem na Hrvaško. Kolpa ima ogromno mejnih prehodov, tako da to ni bil problem. 😊

Malo pred ciljem, kampom, sem se “moral” še malo osvežiti z res hladnim pivom. Rabil sem še še nekaj drugega kot ponuja voda in izotonični napitki. 😉 Kot verjetno veš, s pivom dobiš; alkohol -velika energijska vrednost, vitamin B kompleksa ter številna mikro in makro hranila. 👍😃 Na Bavarskem v Nemčiji je pivo tretirano kot hrana. 😃 Vse v zmernih količinah. Ta postanek mi je potem dal energije za naslednjih nekaj kilometrov in postavljanje tabora. 😊

Po petih urah kolesarjenja sem prispel v kamp Muhvič. Tam sem si tabor postavil v “debeli” senci. 😃 Namen je bil, dva dni brez kolesa! 😃 Še isti dan sem ugotovil, da za preživetje v tem koncu rabim gotovino. Kartice niman, kje uporabiti, najbližji bankomat je več kot 20 km oddaljen. Za danes še je dovolj gotovine, za jutri pa bo potrebno v akcijo. 😃

Zgodaj zjutraj vstanem, spakiram in gasa proti Črnomlju. Po vnaprej ogledani poti, ne bo lahko. Vseeno pa me tolaži dejstvo, da sem vso prtljago pustil v kampu. Po oceni sigurno 20kg. 🤩 Že v prvi hrib je bil občutek čisto drugi. 😊 Tukaj v Beli krajini praktično ni ravnice. Samo gor-dol … Na poti do “denarja” sem premagal klanec z naklonom 13% in 14%. Ni bilo lahko, sem pa zmogel. 💪 V Črnomlju pa udari nostalgija, spomin na čase, ko smo redno hodili na spust po Kolpi in je bil Črnomelj po navadi “postaja” za okrepčilo. 😃 V dobrih treh urah sem bil nazaj v kampu.👍

Sledilo je poležavanje, kopanje v Kolpi in branje knjige. Na pot mi je “prišla” knjiga Moški in ženske, avtorja Pešec Andreja. 😊 Saj poznaš Mimobežnico? To je polica, regal oz. odlagalna površina, kjer lahko odložiš knjigo, ki si jo prebral. S tem omogočiš, da jo dobi v roke nekdo drug. To je povsem brezplačno. Ta knjiga me je kar posrkala. Jo priporočam.

Tako pa je izgledalo moje, malo bolj bogato kosilo. Med kolesarjenjem po soncu, mi takšne vrste kosilo ni pasalo.

V soboto zjutraj, ko so že vnaprej bile napovedane rekordne temperature, sem se zgodaj zjutraj odpravil na novo lokacijo. Končni cilj za uživanje ob Kolpi je bil kamp Podzemelj. Razlog; lepo je tam! Hkrati pa samo nekaj kilometrov do Metlike. Potovanje s kolesom po vročini ni bilo tako zelo naporno. Predhodno se je bilo potrebno “založiti” s pijačo in nekaj hrane. Pot sem načrtoval čisto ob Kolpi, kolikor je pač mogoče. Nekje na polovici dnevne etape, sem se ustavil v Vinici. Izkoristil sem priliko in se osvežil v Kolpi in okrepčal v senci. 😃 Potem je šlo lažje naprej. 😂

Tako pa je izgledal moj tabor v kampu Podzemelj. Miren kotiček. Blizu do restavracije in tuša. 😃 Naslednja dva dneva pa samo uživanje, kopanje, hidriranje in hrana. No, pa spanje.

Ko se človek odpravi na potovanje s kolesom, je po navadi omejem s količino prtljage. Potrebno je pač razmišljati racionalno, kajti večjo težo si naložiš, bolj trpijo noge. 😂

Pri meni pa se je zgodilo nekaj drugega, v vsem tem racionalnem razmišljanju sem, pozabil na podlogo pod spalno vrečo. Zaradi tega je trpelo celo telo. 😃 Tereni itak niso povsod ravni, hkrati pa ne moreš pričakovati mehke trava kot je v Wimbledon-u. Napihljiva blazina bi rešila vse neravnine. Vendar, ko prideš v takšne kraje, je ne moreš kupiti. Na koncu pa tak asketski način ni bil tak slab.

Po enem tednu pa sem odločil, da domov pa nadaljujem z vlakom. Verjetno bi se s kolesom skuril.😃

Na koncu pa še nekaj podatkov o moji poti. Potoval sem 26 ur in 25 min, v tem času sem prevozil 444,66 km in premagal 4.940 višinskih metrov (klancev).

Pot z vlakom pa je trajala 5 ur in 30 min za približno 335 km dolgo razdaljo.

Zelo dobra izkušnja, hkrati pa sem izpolnil še eno iz moje liste “norih” idej.

Imam že novo idejo … še letos jo bom uresničil … 😃😃😃