Včeraj, v ponedeljek 14.6.2021, sem se odločil, da grem naprej. Zadnje dve leti in pol sem bil praktično na mestu. Zgolj delo, denar in počitek. Kaj pa življenje? Potrebno se je bilo od-ločiti od nečesa. Ta korak sem naredil.

Poklical sem svojega šefa v Slovenijo in mu razložil moj položaj, da se vračam v Slovenijo. Podjetje, ki me je posodilo v Avstrijo, ima namreč določene posle tudi v Mariboru. Sam je bil na terenu, zdaj je že nekaj let v Sloveniji in ima družino. Je precej mlajši, tako da me še bolj razume. Popolnoma me podpira. Tukaj sploh nisem podvomil, da me ne bi. V pogovoru, sem mu to jasno povedal, da je moj cilj ostati v tem podjetju in delati v Sloveniji, bolj točno v Mariboru. V petek imam na to temo že prvi sestanek.

Potrebno je bilo to povedati tudi v avstrijskem podjetju, kjer delam. Komu drugemo kot tukajšnjemu šefu. Kljub določenem obdobju tukaj, sem še vedno šibak na področju nemščine, ko gre debata za splošen pogovor. Važno pa je, da se tudi vse zmenim. Pogovor sem začel z besedami, da se po mojem letnem dopustu več ne vračam. Bil je vidno šokiran. Razložil sem mu, da si želim ustvariti družino. Res sem začuti, da je zdaj pa pravi čas za premik v to smer. Nekatera moja razmišljanja o tem načinu dela so mu že znana. Tukaj delam od 5:30 do 17:30. Na poti do doma je še mogoče obisk trgovine. Torej se vrnem domov ob 18h. Ravno tri ure časa imam do odhoda k nočnemu počitku. V tem času, si moram pripraviti večerjo, zajtrk in popoldansko malico za naslednji dan. Občasno tudi kosilo, če je v restavraciji podjetja na meniju nekaj, kar ne ustreza mojemu okusu. V tem času, še opravim kakšno športno aktivnost. Torej imam prostega časa “nič, nula, niente”. In tak živim zadnji dve leti. Zdaj se vprašam ZAKAJ?

Moram pa še dodati, kar me je v zadnjih dneh vzpodbudilo, da še prej zaključim, kot sem planiral. Prvi plan je bil aprila 2022. V prostorih podjetja, kjer delam, imamo regulirano temperaturo na približno 20°C. Na vzhodni in zahodni strani hale, pa so velika okna, da izkoristijo tudi dnevno svetlobo. Vendar, pri močnem soncu, morajo zaščiti morebiten dvig notranje temperature zaradi moči sonca. Zato so na obeh straneh zunanje žaluzije, ki delujejo avtomatsko na podlagi senzorja za sonce. Zadnje dni (ko to pišem je zunaj že poletje), se na vzhodni strani žaluzije zaprejo ob 7h in odprejo ob 15h, takrat pa so že zaprte tudi na zahodni strani. Kar pomeni, da smo nekaj ur na dan izpostavljeni zgolj umetni svetlobi. Občutek sem dobil, da smo kot piščanci pod lučjo. To je torej en razlog.

Drugi pa je ta, da se je po vsej situaciji, ki se nam je zgodila v 2021, začelo “življenje”. Sam se v nedeljo, najkasneje ob 16.30 odpravim od doma, da sem ob normalni uri v stanovanju in tako pripravljen na novi delovni ponedeljek. To je čas, ko moji prijatelji, sorodniki lahko še lepo uživajo zunaj. Se osvežijo s hladno pijačo na prijetni terasi. Ali pa se družijo na kakšnem pikniku. Nekateri pa se samo sprehodijo na sladoled. Vsako nedeljo sem prikrajšan za te lepe in prijetne trenutke. Zadnji dve leti namreč opazujem sončni zahod le na avstrijski avtocesti. Res je, vsak tudi nima te priložnosti. 🙂 Ampak si je tudi več ne želim. 🙂 Še bolj pa uživam ob opazovanju sončnega vzhoda. Tega zadnji dve leti praktično ne vidim. Zakaj? Samo za to, da lahko služim! Komu ali čemu? Za sebe, za podjetje? Šele zdaj se zavedam, da plačujem visoko ceno!

Naj povzamem še nekaj z razgovora s šefom v Avstriji. Njegove prve besede so bile; Škoda, res si dober delavec. Hkrati pa te popolnoma razumem, v vsem tem času pa sem te občudoval, kako si z lahkoto premagoval razdalje. Pohvala oz. kompliment vsakemu godi. Tudi meni je. Povedal sem tudi nekaterim ostalim sodelavcem. Vsem je hudo, vsem je žal. Hkrati pa me razumejo in privoščijo. Z nekaterimi smo postali pravi prijatelji. Večina jih gre skozi Slovenijo na hrvaško obalo, kar pomeni, da je možnost, da se še kdaj vidimo. Meni pa je dalo potrditev, da sem oseba, ki se lahko znajde v tujem okolju in vzpostavi določen odnos, čeprav ne obvlada jezika. Dejstvo je, da ne potrebuješ perfektno jezika, BODI le človek. Meni je to uspelo. Začutil sem, da za sabo puščam pozitivne vtis. To mi res veliko pomeni.

Naslednja objava bo imela naslov; Najti punco, je pogoj za družino. 🙂