Zgodba je povzeta iz knjige, Ti povem zgodbo, Jorge Bucay.

»Ko sem bil majhen, sem rad hodil v cirkus. V njem so mi bile najbolj všeč živali, še posebej slon, ki je bil, kot sem izvedel pozneje, ljubljenec vseh otrok. Med prestavo je velika žival razkazovala svojo spretnost in neverjetno moč – a po predstavi in vse do trenutka, ko je ponovno stopil v areno, je imel slon eno nogo z verigo priklenjeno na količek, zabit v tla.

Količek je bil majhen kos lesa, zapičen le nekaj centimetrov globoko v tla. Čeprav je bil slon nanj privezan z debelo verigo, je bilo očitno, da bi žival, ki bi z lahkoto izdrla drevo s koreninami vred, zlahka izpulila tudi količek in pobegnila. Ni mi bilo jasno, kaj ga je zadrževalo. Zakaj ni zbežal?
Star sem bil pet ali šest let in sem še verjel, da so odrasli pametnejši. Zato sem vprašal učitelja, starše in teto, v čem je slonova skrivnost. Eden med njimi mi je pojasnil, da slon ne pobegne, ker je udomačen.
Naslednje vprašanje se je ponujalo samo: ‘Zakaj je priklenjen, če je udomačen?’

Ne spomnim se, da bi dobil kak uporaben odgovor.
Sčasoma sem pozabil na skrivnost slona in njegovega količka – in se nanjo spomnil le občasno, kadar sem srečal koga, ki se je spraševal isto kot jaz.
Pred nekaj leti pa sem na srečo le naletel na nekoga, ki je bil dovolj moder, da je našel odgovor na moje vprašanje: Cirkuški slon ni pobegnil, ker je bil na količek priklenjen že vse od najzgodnejše mladosti.
Zaprl sem oči in si predstavljal nebogljenega slonjega mladička, priklenjenega na količek. Prepričan sem, da je tedaj slonček vlekel, potiskal in se trudil, da bi se osvobodil. A kljub vsem naporom mu to ni uspelo. Količek je bil takrat zanj res prečvrst.
Prisegel bi, da je utrujen zaspal in naslednji dan znova poskusil, pa tudi dan potem in še naslednji dan … Dokler ni nekega dne, nekega zanj groznega dne, sprejel svojo nemoč in se vdal v usodo.
Veliki in močni cirkuški slon ne pobegne, ker verjame, da tega ne zmore. V spomin se mu je vtisnila tista nemoč, ki jo je začutil kmalu po rojstvu.
In najhuje je, da se nikoli več ni resno vprašal o tem spominu.
Nikoli – nikoli več – ni ponovno preizkusil svoje moči …«          (Jorge Bucay – Ti povem zgodbo)

Vsi smo včasih cirkuški sloni. Najbolj grozna je točka, ko se vdamo v usodo. Ko smo prepričani, da ne moremo izdreti majhnega količka. Ker so nam tako rekli drugi. Ker smo jim verjeli.

… in kdo so ti ljudje, ki smo jim verjeli?