Zakaj pišem ta blog? Danes sem bil v svojem matičnem podjetju v Mariboru in me je sodelavka Andreja malo povprašala, kdaj bom zopet kaj napisal. Moj izgovor ali odgovor je bil, da nimam časa, ker delam od “zore do mraka”. Resnica pa je bolj ta, da sem na svoj malo blog pozabil, ker se bolj posvečam vlogu. 🙂  Seveda pa je za pisanje potreben tudi navdih in “material”. Na koncu bloga boste izvedeli kaj me je navdihnilo danes. 🙂

Petek je. Prost sem. Prijeten sončen dan s pravimi pomladnimi temperaturami.
Trenutno sem v prenovi stanovanja. Pred mesecem dni sem svojemu svaku, pravemu profesionalcu, zaupal beljenje (svak je namreč malar). S svojo ekipo so to opravili hitro, zelo kvalitetno in cenovno ugodno. Ponavadi vsak ob tem pomisli, saj sem pa toliko spreten, da si lahko sam prebelim stanovanje. Hmmm … Sam sem to prepustil profesionalcem.

Tukaj bi vam rad namignil naslednje. Še vedno sem zaposlen v Avstriji in moj hiter finančni izračun pove sledeče …
Ekipa treh pleskarjev je nalogo opravila v dveh dneh po osem ur. Skupaj torej 48ur. Sam sem bil ta čas v službi. Izračunal sem razmerje med mojim zaslužkom in ceno pleskanja. Trije so porabili dva dni, sam pa sem za to ceno delal osem dni.

• 

Povzetek, če bi se sam lotil dela, bi rabil dopust, potrebno bi bilo nabaviti material in orodje. Vsega skupaj ne bi opravil v osmih dneh, hkrati pa niti približno ne bi bilo tako kvalitetno opravljeno. Enostavno nimam iskušenj. Zato vedno trdim, da naj vsak dela svoje delo, ki ga obvlada in ostalo prepusti profesionalcem. Izdelave električnih inštalacij ali montaže luči, sigurno ne bom prepustil drugemu, če sam obvladam.

Omenil sem da sem v prenovi stanovanja. V to temo spada tudi nabava kuhinje. Ravno danes sem jo naročil. 🙂 Hkrati pa sem na “lovu” za gospodinjskimi aparati (beri: štedilnik, pečica, pomivalni stroj – ja tudi tega bom imel :)). Največja izbira je itak na internetu. Tako sem tudi sam našel, da ima Gorenje razprodajo omenjenih aparatov. Takoj v najbližji salon, v mojem primeru je to Murska Sobota. Na poti tja pa se marsikaj zgodi. Tudi radar. Izven naselja.  🙂 Temu bi rekel srečnež. 🙂 Na tistem odseku, se ponavadi držim omejitve, ki velja izven naselja. Tokrat sem na tisti ravnici, prehiteval tovornjak priklopnik. Ob tem je bil moj fokus na prehitevanju ne na merilniku hitrosti. Pri prehitevanji se držim pravila čimprej mimo. 🙂 Do sem je bilo vse v najlepšem redu.

Sledilo je presenečenje. Policist z radarjem na cesti. 😦 Takoj mi je bilo jasno zakaj. Varno ustavim, mu dam dokumente, on pa je profesionalno opravi postopek. Na koncu me vpraša ali se strinjam s prekoračeno hitrostjo in kaznijo. Tukaj pa nastopi moja dobra lastnost, ki me krasi zadnjih nekaj let. Enostavno in hitro priznam svojo napako. Moj odgovor je bil, seveda, če sem zaj….* bom tudi plačal. 🙂

Sam sebi sem zopet dokazal, da sprejemam svoje napake in za njimi trdno stojim. Nekoč, bi imel sto in en izgovor. Policist mi je napisal zapisnik, mi ga razložil in priložil plačilni nalog. “Srečno vožnjo vam želim,” je rekel na koncu.

Moje besede so bile; “Hvala vam in nasvidenje.” Verjetno ga je začudilo.

Hkrati sam ta dogodek jemljem kot lekcijo. Nekaj časa bom zopet pazil na omejitve, povsod, še posebej na mestu opozorila. Sam to izkušno tudi na tak način sprejemam. Lahko vam še zaupam, da mesečno naredim v povprečju 3.000 km in nobene napake. 🙂

Kako sem rešil? Tako po prihodu v Mursko Soboto, sem vzel mobilni telefon. Vklopil mobilno banko, skeniral položnico, izpolnil mankajoče podatke in pritisnil gumb plačaj. Ste imeli kdaj občutek olajšanja? Pri tem dejanju sem ga občutil.

Zame je ta “proces” končan. Nič ne bom več razmišljal, se poglabljal, jezil, žalostil, … Grem naprej, novim lekcijam in izzivom naproti.

Odpuščam vsem.

Od tukaj naprej je moj fokus zopet pri nabavi opreme za kuhinjo. 🙂