Zavedal sem se, da sem lahko Hausmeister / Haustechniker oz. vzdrževalec s svojim znanjem nemščine in delovnimi izkušnjami. S pomočjo interneta sem si poiskal razpise za omenjeno delo. Preden sem pa začel s pravo akcijo, sem pa napisal spremno pismo in izpolnil CV Europass življenjepis. Tako sem imel dva ključna dokumenta v nemškem jeziku. Začel sem ju masovno pošiljati. Dobil sem precej odgovorov, večina je bila negativnih. Vendar me to ni odvrnilo. Čutil sem, verjel sem, da mi bo uspelo dobiti delo, kot si ga želim.

Prejel sem e-mail z odgovorom, da rabijo takoj Hausmeistra, za dobo enega leta in kdaj lahko pridem. Vmes sem opravil še dva razgovora, potem pa sem se v nekaj dneh odločil, da čez 14 dni spakiram.

V začetku mi je bilo stresno, ker sem se zavedal, da imam ogromno za postoriti do odhoda. Potrebno je bilo izdelati grobi del elektroinštalacij pri bratu, predati posle na GZ Križevci in predati posle na PGD Grabe. Vse sem uredil, ker sem verjel. Sicer bi bilo težje.

Pa je prišel čas  odhoda. Ta je šele bi stresen. Ni šlo vse spakirati, kar bi si želel, saj grem za eno leto. Najprej je sicer jesen, potem pa pride zima, posledično zraven zimske obleke, rabim še smučarsko opremo. S pametnim izborom, se tudi to uredil.

Zanimivi so bili ti občutki ob odhodu. Kar metuljčki so se pojavili v želodcu. To pa je bil samo znak in potrditev, da sem se pravilno odločil. Takrat sem tudi začutil, da to pomeni, da grem iz cone udobja. Zavedati sem se začel, da delam veliko delo.

Odpravil sem se v tujo deželo, med tuje ljudi, z meni delno poznanim jezikom. Enostavno sem si upal. Doma so me vsi spraševali, zakaj grem. Nekatere sem navdušil, drugim se zdi brez veze, ker si pač samo ne upajo. So pa tudi posamezniki, za katere sem vzor in “magnet”, da se bodo tudi sami odločili in premaknili.

Zanimiv mi je bil komentar, da si ti pri teh letih še upaš v tujino. Ja kdaj pa si bom potem, če ne zdaj. Ko sem bil mlajši, me to ni pritegnilo oz. sam zelo rad rečem, ni še bil pravi čas. Zelo dobro se zavedam, da v primeru, da bi še v istem podjetju ostal kakšno leto ali dve, bi dočakal penzijo.

BRAVO jaz. Doma sem imel vse! Stanovanje, redno službo za nedoločeno čas in plačo za preživetje.

Tukaj pa imam ŽIVLJENJE, SREČO, ZADOVOLJSTVO IN SPOŠTOVANJE. Tega, kak mi je tukaj lepo, se ne da opisati z besedami.

Sodelavec na enakem delovem mestu je domačin, s katerim sva postala pravi “Dream Team”, šef je odličen, ostali sodelavci so madžari, s katerimi se tudi odlično razumemo. Je pa med nami tudi slovenka. Simpatična, mlada in vesela Neja. Vesolje je poskrbelo za vse. Naučil sem bom nemščine, slovenskega jezika ne bom pozabil, zaslužil si bom in užival. To je bistvo življenja. Življenje je treba živeti!