Matej Babic

Srečen sem tukaj in zdaj

Srečen sem tukaj in zdaj
Srečen sem tukaj in zdaj

Kako se počutim? Zelo je odvisno v kakšnem okolju sem in kdo me obkroža. Se pa zavedam, da energijo, ki jo oddajam, dobim nazaj. Potrebno je, da sam poskrbim za svojo pozitivno energijo in pozitivne vibracije. Važno je, kakšno je moje valovanje.

Vedno sem se nekako sproti spravljal v stanje dobre volje in sreče. Zavedal sem se, da nisem ravno srečen in zadovoljen s svojim življenjem. Nisem pa znal poiskati rešitve. Vrtel sem se v “začaranem” krogu. Družil sem se s praktično istimi ljudmi. Meni podobnimi, brez ambicij.

Zelo veliko sem prebral na temo kaj je cona udobja in kaj se zgodi takoj, ko jo zapustiš. Vse je bilo le v teoriji. Zopet nisem znal kaj je potrebno narediti, da se rešim tega “okova” in biti srečen tukaj in zdaj.

Zdaj vem kaj. V službi dati odpoved, brez nadaljnje službe! To je pot iz cone udobja. To je bila odločitev, ki je ne bom pozabil. Odlična. Zelo pogumna. Za nekatere že “nora”. Zame pa čisto poslušanje duše in srca. Nisem bil srečen v tem okolju. Nisem bil srečen v Murski Soboti. Vsak dan je bil isti! Jutranji ritual, služba, popoldne malo športa, ali še to ne. Nekaj krat na teden gasilska zveza. Mogoče kakšna pijača s prijateljem, prijateljico. Vendar teh je bilo zelo malo. 

Enostavno rečeno “kuča – posao – kuča”. Potrebna je bila velika sprememba, da vse te “zavore” spustim in začnem “drveti” življenju, avanturam naproti. Nujno sem rabil spremembo okolja, ali drugače povedano “reset”. Želel sem dvigniti svoj nivo enetgije in postati zopet pozitivna oseba.

IMG_20170723_091242522_HDR-02
Kaj bi jaz rad v življenju?
V prešnji službi sem še v času odpovednega roka izkoristil preostali dopust. Šel sem s kolesom od izvira reke Mure v Avstriji do izliva v Dravo na Hrvaškem. Na tem potovanju sem bil sam s sabo. Uvidel sem, da človek za življenje praktično rabi le nekaj stvari. Ne rabimo celih omar oblačil, gore čevljev, … Dejansko rabimo toliko, kolikor lahko spakiramo v manjši kovček.

Na tem potovanju sem tudi spoznal, da so želje odvisne od trenutnega položaja v katerem se človek nahaja. Bila je namreč situacija, ko sem dve uri kolesaril v dežju. Zeblo me je,  vendar sem si želel priti na zastavljeni cilj. V tistem trenutku, predvsem v zadnjih kilometrih poti, sem imel samo dve želji. Prva je bila, da se čimprej preoblečem v suha oblačila in druga, da popijem topel čaj. To je za nekoga malenkosti, sam bi pa takrat zamenjam vse za ti dve stvari. Enostavno sem bil srečen tukaj in zdaj.

Na tej poti sem tudi dobil odgovor na vprašanje: “Kaj bi jaz rad v življenju?”

Takoj, ko si znate odgovoriti na to vprašanje, ste naredili ogromno. Sledi le še akcija za uresničitev.

 

Že zelo dolgo sem si želel tujine. Razmišljal sem o Angliji, Avstriji in Nemčiji. Nekaj tudi o Švici. Same evropske države. Vse te misli so bile vezane, da spremenim okolje, si zaslužim nekaj denarja in se naučim jezika.

Po temeljitem razmisleku kakšna znanja jezikov imam in delovne izkušnje, sem se odločil za Avstrijo. Zavedam se, da ne morem delati na inženirskem področju, ker moje znanje nemščine ni na takšnem nivoju. Se pa tudi vprašam, če si še kdaj sploh želim delati kot inženir? V tem trenutku odgovor ne, kajti srečen sem tukaj in zdaj.

 

Nadaljevanje sledi … v objavi Novemu izzivu naproti.

Leave a comment